SriChinmoy.org
sl
More about Sri Chinmoy
x
Naša pot je v osnovi pot srca in ne pot razuma. To ne pomeni, da kritiziramo pot razuma. Daleč od tega. Preprosto čutimo, da nas pot srca vodi hitreje do našega cilja. Recimo, da bi rad prišel do mesta, ki je 500 milj oddaljeno od nas. Do tega mesta lahko pridem peš ali z letalom.
Nedvomno bom zaželen cilj dosegel bistveno hitreje, če bom letel z reaktivnim letalom. Podobno je tudi, če uporabimo stremeče srce namesto dvomečega razuma. Svoj cilj bomo dosegli precej hitreje. Srca je sama ljubezen. Razum je zelo pogosto popolna zmeda. Ko govorimo o srcu, mislimo na duhovno srce, ki je v celoti preplavljeno z božansko ljubeznijo.
Srce je nadvse pomembno, ker je v njem živo prisotna naša duša. Res je, da zavest duše prežema celotno telo, ampak v srcu je resnično prebivališče duše. Duša ima vse: Mir, Luč in Blaženost v neizmernih količinah. Te božanske kvalitete dobimo v srcu neposredno od duše. Iz srca jih lahko prenesemo v razum, vital in na fizični nivo.
Bog je zelo preprost. Mi smo tisti, ki ga imamo za nekaj zapletenega. Bog govori najbolj preprost jezik, le mi ga ne razumemo. Vsi smo gluhi. Že tisočletja smo gluhi. Ubogi Bog vztrajno in neumorno govori, mi pa nimamo časa, da bi ga poslušali.
Naša pot je pot preprostosti. Otrok je preprost; ljubi svojo mater. Nikogar drugega mu ni treba ljubiti: njegova mati je zanj ves svet. V celoti se posveča svoji materi. Kadar ga mati prosi, naj nekaj stori, jo posluša. Otrok je tako preprost, da poskuša narediti vse, da bo njegova mati zadovoljna. S tem postopa pravilno in dosega svoj najvišji cilj.
Kadar nekdo v vsakdanjem življenju ljubi drugega človeka, potem preživi z njim večino svojega časa. Svoj dragoceni čas posveča tej osebi. Če gre za resnično človeško ljubezen, ne božansko ljubezen, potem se poskuša podrediti željam ljubljene osebe, tudi če so te absurdne. Preda se njegovim željam, ker sta z močjo njune ljubezni, ustvarila notranjo in zunanjo vez med njima. Torej, kadar nekdo ljubi nekoga, je pripravljen žrtvovati celo svojo dragoceno razumnost.
V duhovnem življenju pa je popolnoma drugače. Božanska ljubezen nas nikoli ne veže. Ravno nasprotno, razširja nas in osvobaja. Ko vidimo in čutimo, da smo osvobojeni, v naši notranjosti začutimo božansko obvezo, da storimo nekaj za našega notranjega Vodnika. Kako naj ostanemo brezbrižni do nekoga, ki nam je podaril vse, ki nam je prinesel sporočilo božanske Ljubezni in Sočutja? Ali je sploh mogoče, da mu ne bi ponudili nekaj v zahvalo? Če ostanemo v zunanjem svetu, bomo samo poskušali zgrabiti in si prisvojiti stvari, tudi tiste, ki pripadajo nekomu drugemu. Ampak, če bomo živeli v duši, bomo neprestano poskušali dajati, vse kar imamo in vse kar smo, svojemu notranjemu vodniku. Božanska ljubezen pomeni samorazdajanje.