Naša Pot, 3 Del

Kako pa lahko resnico, iz njenega zapora, izpustimo na plan? Ponovno moram povedati, da z ljubeznijo. Z ljubeznijo do koga? Z ljubeznijo do Boga. In kdo je Bog? Bog je najvišji razsvetljeni del v nas. Bog ni nihče in ničesar drugega. Imam glavo in dvoje stopal. Recimo, da moja glava predstavlja najvišje v meni in moja stopala najnižje, mojo nevednost. Vem, da je oboje, najvišje in najnižje, moje. Najnižje mora vstopiti v najvišje z namenom, da ga bo preoblikovalo, osvobodilo in izpolnilo. Najvišje mora vstopiti v najnižje z namenom, da ga bo razodelo in izpolnilo.

Na naši poti je občutek poistovetenja nujno potreben. Najvišje mora čutiti svojo popolno enost z najnižjim. Najnižje mora čutiti svojo popolno enost z najvišjim. Ni treba posebej poudarjati, da najvišje vedno čuti popolno enost z najnižjim. Najnižje je tisto, ki se, zaradi svojega strahu, dvoma, ljubosumja,in tako naprej, zelo težko poistoveti z najvišjim.

Kakšne vrste obveza je potrebna, da bi sledili naši poti? Ne gre za tisto vrsto obveze, ki je potrebna, če želite slediti drugim duhovnim ali kulturnim organizacijam. Za članstvo v teh organitacijah je potrebno prispevati redno članarino. Ampak, ko vas jaz prosim, da se zavežete, je drugače. Pravim vam da, če vidite nekaj v meni, če vidite ali čutite luč v meni, in če želite slediti naši poti, potem lahko to storite. Nikoli ne bo nobenih denarnih zahtev. Ni mi treba dati pet ali deset dolarjev, ali karkoli drugega. Ne! Tu gre za vprašanje vašega lastnega stremljenja – kako iskreni in redni ste lahko v svojem duhovnem življenju. Če niste iskreni, potem ne boste imeli sposobnosti, da bi tekli hitro. Ampak, če ste iskreni in predani, potem boste lahko tekli zelo hitro. Obveza, za katero prosim na naši poti, je rednost v meditaciji in stremljenju, iskren notranji jok. Ničesar drugega ne zahtevam od svojih učencev.

Naša pot, pot ljubezni, je obenem pot sprejemanja. Svet moramo sprejeti. Če se umaknemo v himalajsko votlino ali če sedimo na vrhu gore in jočemo za lastnimi dosežki in zadovoljstvom, s tem ne bomo ničesar storili za svet. To je nekako tako, kot bi se najedli hrane, svoje brate pa bi pustili nenahranjene in lačne. To nikakor ni dobro. Če sem pravo človeško bitje, moram poskrbeti za to, da bodo tudi moji bratje jedli z mano. Samo, če jemo vsi skupaj, bomo resnično zadovoljni.
Podobno v duhovnem življenju resnični duhovni mojstri čutijo, da je njihova dolžnost, da jedo skupaj s človeštvom in da z njim delijo duhovno hrano. Kaj pa lahko duhovni mojster stori, kadar človeštvo kot celota noče jesti, kot bi moralo, ker številni še spijo in ne čutijo potrebe po duhovni hrani? Če pa je nekaj iskreno lačnih iskalcev, jim duhovni mojster pravi, "Obrok je pripravljen, torej jejmo skupaj."

Na naši poti sprejemanja moramo vedeti, da je zemlja še zelo daleč od popolnosti. Ampak, dokler ne sprejmemo zavesti na zemlji, takšne kot je, kako jo bomo potem izpopolnili? Kadar nekoga nekaj boli, ga moram masirati. Samo tako bom odpravil njegovo bolečino. Podobno se moram zemlje, če je nepopolna na določenem mestu, dotakniti s svojim stremljenjem in skrbjo. Samo tako jo lahko preobrazim. Vse dokler zavest zemlje ne bo popolnoma uresničena, bom poskusil ostati na zemlji in se trudil služiti človeštvu s svojo notranjo zavestjo.

Šri Činmoj, Mojster in učenec